O Alenki Mušič

Kontakt
  Galerija Galerija2  
 
 

Alenka Mušič se že od mladega posveča slikarstvu, kar se je na ljubljanski Šoli za oblikovanje z usmerjenim šolanjem tudi nadgradila. S posebno pozornostjo se je posvečala risbi, delno v okviru šolskih programov s poglobljeno in čutno doživetim figuralnimi študijami, dodatno iz lastnega zanimanja pa je veliko risala tudi stiliziran portret.

Risbo z barvnimi svinčniki je v povezavi z mešano tehniko uporabila Alenka Mušič tudi v svojih kasnejših s surrealistično vsebino zasnovanih svobodnih kompozicijah. Slikarka je v sestavljenkah, polnih skladnih simbolnih detajlov, tako uspela izoblikovati tudi dokaj svojski razpoloženjski izraz.

Zadnji večji niz slik Alenke Mušič je razdeljen v dva dela, na krajne ter na svobodne kompozicije. S krajinami nadaljuje z odslikavanjem stvarnega sveta, slika motive iz svoje domače belokranjske okolice, predvsem izreze iz narave, steljnike, s praprotjo in drevjem, predvsem brazami zrasle ravnice in pobočja. Slika na različne načine, največkrat s poenostavitvami oblik, ko z barvo ekspresivno obnavlja drevesne gmote. Včasih so njene slike zaradi raznobarvnosti in usklajene mehkobnosti barvnih odtenkov zelo poetične. Slikarka si, kot je danes običajno, izbira motive s pomočjo fotografiranja, določa njih kompozicijo in tudi barvni sestav, pri čemer pa je ob naslonu na fotografije težko nadomeščati temine senc z barvo. Tam kjer se slikarka prepusti zgolj vtisu, je doživetost motiva izrazitejša, tako v sliki z motivom cerkve na robu podbočja NEDELJSKO JUTRO. Enostavni v barvi, modro beli, vendar občuteni in po prepričljivosti blizu resničnosti, so tudi prizori s plavajočimi labodi. Z mirnimi in krepkimi potezami čopiča zračno in hrati plastično, kar snovno oblikovani motivi predstavljajo zanimivo nadaljevanje ohranjanja poimpresionističnega razpoloženja.
V svobodnih kompozicijah, h katerim je slikarka Alenka Mušič pristopila bolj raziskovalno, ni več sledu dimenzij realnega, motivi so že povsem abstraktni, delno geometrijsko urejeni in glede oblik in ritma modificiranja povezani v neki v sebi zaključeno celoto. Uporabljen je v abstraktnem slikarstvu običajni ikonski način upodabljanja, ko je na barvno enotno, le da pri ikonah običajno na zlato breprostorje naslikan motiv svetnika, v prestavljenih primerih pa svobodna mreža širokih barvnih lis, zopet s podobnim namenom kot pri zgoraj omenjenih krajinskih slikah – v želji po slikarskem posredovanju določenega razpoloženja. S slikarkine strani je ciklus abstraktnih slik vidno podan kot v enem navdihu naslikano likovno doživetje, polno zagonetnosti ter pričakovanj.

Mirko Juteršek